Kako shranjevati papir in kaj pomeni izraz “brez kisline”

22. 7. 2018

Rate this post

Papir je material s katerim se srečujemo vsakodnevno. Danes je dobrina, do katere nimamo spoštljivega odnosa, predvsem zaradi izredno nizke cene in množične prisotnosti. A vedno ni bilo tako, sploh ne pred stoletji, ko je veljal za dobrino bogatih. Ne glede na njegovo današnjo cenovno dostopnost, pa še vedno nosi dragocena sporočila, ki lahko sčasoma obledijo. V pričujočem prispevku bomo pogledali kako je papir pravzaprav izdelan, na kaj je potrebno biti pozoren, da ne bo obledel. Pogledali bomo tudi kaj pomenijo izrazi »brezkislinski« ali pa »brez lignina«, ki jih redno srečujemo na blokih papirjev.

Papir je izdelan iz celuloze, ki se nahaja v stenah rastlinskih celic. Te jo lahko vsebujejo več ali manj: na primer bombaž jo vsebuje kar 90%, medtem ko les okoli 45%. Celulozo zato največkrat pridobivajo iz lesa, ki je široko dostopen in cenovno ugoden. Beseda »papir« izhaja iz grške besede »papyrus«, ki se je nanašala na rastlino Cyperus Papyrus – ki ga iz zgodovine poznamo kot papirus. Tega so sredozemske civilizacijske kulture uporabljale kot medij za pisanje že tisočletja pred izumom papirja. A papirus ni bil edini medij antike za posredovanje sporočil in oblikovanje zapiskov. To so še bili pergament, lubje, glinene tablice, listi, kosti, les…

Papir odkrili Kitajci

Prve oblike papirja izhajajo iz Kitajske, kjer so ga začeli uporabljati okoli 150 pred Kristusovim rojstvom. Ta prvi papir je bil izdelan iz konoplje in je bil za današnje pojme še razmeroma robat. Čai Lun, uradnik, velja za izumitelja papirja, ki naj bi ga 105 n.š. predstavil cesarju, ta pa ga je za njegov izum nagradil z aristokratskim naslovom. A če mislite, da se je papir po tem bliskovito razširil, se motite. Okoli 500 let je potreboval, da se je »pojavil« v Koreji, od koder se je razširil na Japonsko in v Indijo. Leta 751 so Kitajci izgubili bitko proti Turkom, zato so slednji odpeljali v ujetništvo veliko Kitajcev. Med njimi so bili tudi mojstri izdelovanja papirja. Tako se je to znanje preneslo v Arabski svet. S križarskimi pohodi v 12. stoletju so se s papirjem seznanili Evropejci, ki so 300 let kasneje nanj že začeli tiskati tekste (Guttenberg).

Papir brez kisline in lignina

Papir lahko vsebuje žveplo, lignin ali kakšno kislo spojino, zato je zelo podvržen starostnim spremembam. Zato proizvajalci poskušajo za boljše papirje te »škodljive« spojine med procesom izničiti – zato pogostokrat na bloku papirjev preberemo »lignin free« ali pa »acid free«. V praksi to pomeni, da so brez kisline ali lignina. Toda pozor: papir brez kisline ali lignina, še ni zagotovilo, da bo papir dobro prenašal vplive staranja. Poenostavljeno rečeno, stroka pozna različne stopnje »brez kisline« in zato ne gre enačiti tiste, ki imajo pridobljeni certifikat ISO 9796 s poceni papirji, ki imajo že kar serijsko odtisnjen napis »acid free«.

Kaj se zgodi s papirjem, ki se stara?

Verjetno imate pred očmi stare porumenele časopise. To je posledica prisotnega lignina. Tak časopis sčasoma razpade na delčke. Nekatere papirje sicer dodatno prevlečejo s prevlekami, ki prekrijejo izgled osnove, a če je ta že v začetku osnovana na kislosti, tudi prevleka ne bo veliko pomagala.

Sovražniki papirja

Papir je po svojem bistvu mreža močno prepletenih celuloznih vlaken. Če ga združimo v debele snope, to tvori zelo trdo konstrukcijo (spomnimo se na debele kolute papirja), iz prakse vemo, da je posamezen papir zelo ranljiv na zunanje vplive. Temperatura je eden od najbolj pogostih spremenljivk, ki vplivajo nanj. Zanj bi bila idealna med 2 in 18 stopinj Celzija. Vlaga bi morala biti med 35% in 50%. Njegov velik sovražnik je tudi UV svetloba, ki vodi k hitrejšemu razpadanju papirja. Nanj delujeta kvarno tudi neposredna svetloba in prah oziroma umazanija.

kako shranjevati papir
kako shranjevati papir

Še beseda ali dve o rumenih madežih, ki se včasih pojavijo na njem. Ni natančno znano kaj jih povzroča in menja so si velikokrat deljena o izvoru le teh. Po mnenju nekaterih naj bi šlo za oksidacijo v papirju prisotnih elementov, kot sta baker ali železo, po mnenju drugih pa za glive. V zelo vlažnem okolju se lahko pojavi tudi plesen, črno-sive barve. Torej, kako shranjevati papir?

Kako shranjevati papir

Za shranjevanje se najbolje obnesejo škatle, v katerih naj bodo papirji položeni pokončno. Zaželeno je, da se škatla čimbolj prilega vsebini in, seveda, naj bo tudi škatla brez kislin. Za hrambo so primerne tudi celofanske vrečke (polipropilenske, poliestrske ali polietilenske vrečke) ali mapne srajčke, sploh za tiste dokumente oziroma papirje, ki so začeli razpadati. Toda pozor – položite v vrečko le po en papir in naj bo vrečka malenkost večja od vsebine.

Če stvari nerodno shranite v album, lahko tudi ta prispeva k poškodbam papirja, sploh če ste v album položili preveč gradiva. Ali pa če del gradiva gleda iz albuma, zaradi česar se štrleči deli vihajo in se ustvarjajo robovi. Sicer pa uporabite mapne srajčke, ki ne vsebujejo kisline. Scrapbook albume hranite v škatlah v vodoravni legi. Dobro poglejte, če ne vsebuje kakih kovinskih delov. Obstaja namreč kar velika verjetnost, če niso dobro galvanizirani, da bodo zarjaveli in tako pustili madež v albumu.

Kako shranjevati papir
Kako shranjevati papir

Tukaj smo nanizali le nekaj vpogledov v svet papirja. Videli smo, da izraz »brez kisline« nujno ne pomeni, da bo papir večno tak – da tak ostane, bo potrebno nekaj našega truda. Prav tako smo spoznali kako stvari, v katere smo vložili ure in ure dela, shraniti pred vplivi časa. Verjetno ne bomo popolnoma obvarovali stvaritve pred zobom časa, a s primernim hranjenjem – namesto na vročem podstrešju raje nekje v škatli na sobni temperaturi – jim bomo izdatno podaljšali življenjsko dobo.

Želim vam prijetno ustvarjanje.

Gašper

< Nazaj na postopke in ideje